Uršlja gora, Uršla, Gora..., je razgledna gora, gorska katedrala nad Kotljami in Ravnami. Razgledi z njenega vrha so veličastni in sežejo daleč čez meje Koroške, čez Kozjak in Kamniško-Savinske Alpe.
Na vrhu stoji cerkev sv. Uršule, ki je najvišje stoječa cerkev na Slovenskem. Pred 400 leti so jo postavili okoliški kmetje v goreči želji, da na visoki gori nastane hram, ni mu v sedmih deželah naokoli ne bo enakega. Božja priprošnjica sv. Uršula pa naj bi poskrbela, da nikoli ne bo zmanjkalo petih stvari: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne in prave krščanske vere. Leta 1602 jo je posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren.
Kot Plešivec so jo poimenovali zaradi sivih apnenčastih lic na vrhu 1699 m visokeha gorskega osamelca, ki se kot pleša vije okoli vrha, Uršlja gora pa je ime, pridobljeno po gotski cerkvi svete Uršule.
Na vrhu, poleg cerkve, stojijo planinski dom, Oddajnik Plešivec-Uršlja gora, postavljen leta 1962 in nedaleč stran, tik prepada, velik križ; spomenik koroškim borcem, ki so padli v bojih za Koroško v letih 1918 in 1919.
Dr. France Sušnik je Uršlji v čast zapel slavo v svoji knjigi »In kaj so ljudje ko lesovi«:
»Naša gora
Kar je v dolini premalo lepote, vsa je vzkipela v našo goro: v sinji baržun njenih lesov in v rdeče slapove šenturšeljc; v mogočno veličastvo njenih vih, v mir njenih mehkolasih trat in v svobodne razglede njenega vrha. In ko ji sonce zjutraj oblije teme s poljubom prve ljubezni in ji sname megleno odejo z naročja in izpod nog, se zmezijo sive skale ko ovčje črede, sence bežijo v divje globače Pogorelca in Rup, gams vodi družino v Suške frate; v Črnem vrhu, v Plešivški kopi zaihtijo sekire in smreke zastočejo od bridke sle; jutro raste na Vernaci, raste in cveti na požganišču v Šeserju in pri Jelenu, cveti in prede zlato kodeljo od Ivarti do Prežiha, in zvon zatrepeče po sončni tenčici in dan je razsut v razkošne dalje.
To je svet samorastnikov.«
V zelenem naročju njenih gozdov so tri koče:
Poštarski dom pod Plešivcem
Koča na Naravskih ledinah
Smučkoča
Smučkoča, nekoč ponos ravenskih železarjev in legendarna postojanka na poti proti Naravskim ledinam in vrhu Uršlje gore, je danes v rokah družine Štern. Obdana z gozdovi in ujeta v mrežo studencev in potokov (Suha, Uršeljca, Hotuljka), ki vrejo iz gore, je ime dobila po zagnanih smučarjih, ki so se davno tega spuščali z Uršljinih ramen in risali smučino v mir odmaknjene narave nad Kotljami in Rimskim vrelcem.